Pričevanje mamice, ki je stisko ob novici, da nosi bolnega otroka, ki nima možnosti, da bi se rodil zdrav, zmogla sprejemati in vzdržati s pomočjo vere v Boga. S parom, ki nam je zaupal svoje pričevanje, lahko pridete tudi v osebni stik. Pišite nam na: kontakt@zenskaodlocitev.si

Gospod, sprejmeva; tako kot ti hočeš, je prav.

Bilo je v drugi nosečnosti. Vse do pregleda v 12. tednu nosečnosti (morfologija) sem se počutila dobro in ni bilo nobenih težav. Na tem pregledu pa je ginekolog odkril večjo nepravilnost v otrokovi trebušni votlini in me napotil na preiskave v porodnišnico. Od tega dne naprej sem morala na veliko različnih preiskav in pregledov. V 23. tednu je bilo rečeno, da bo otrok umrl pred 26. tednom nosečnosti. Ker je otrok živel naprej, je bila kot možnost zdravljenja ponujena transfuzija krvi skozi posteljico. Ta poseg je dajal petdeset odstotno možnost, da otrok preživi. Z vidika medicine je samo ta poseg dajal upanje, da deklica preživi. Z možem sva se zatekla v molitev in se po pogovoru z osebo, ki ji zaupava, odločila, da poseg s transfuzijo zavrneva. Verjameva, da je Bog Ljubezen. V tej veri sva tudi Bogu izročila vso stisko in prepustila, da se zgodi, kot je najbolj prav. Po odklonitvi zdravljenja sva bila tedensko naročena na preglede. Najprej je bilo stanje boljše, potem pa je šlo na slabše in zdravniki so bili prepričani, da deklica umira. Tudi ob tej informaciji s strani zdravnikov sva z možem iskala uteho v veri. Molila sva še več in najbolj mi je pomagal stavek, ki pravi, naj se vedno veselim v Gospodu, tudi v tako bolečih trenutkih. Če bo deklica umrla, pomeni, da je že izpolnila svoje poslanstvo. S to molitvijo se mi je povrnilo upanje in mir. Na pregledih sem opazila strah, negotovost in zaskrbljenost tudi pri zdravnikih. Čutila sem, da jim ni vseeno. Hkrati sem spoznala, da je smrt brez vere obravnavana kot neuspeh.

Od takrat naprej sem sprejela to, da je za življenje najinega bolnega, še nerojenega otroka, dragocena vsaka sekunda. Bila sem vesela, da jo lahko nosim, kolikor časa nama bo pač dano. Po svoji dnevni molitvi skozi duhovne vaje v vsakdanjem življenju Ignacija Lojolskega (skupina Dravlje) in molitvi številnih drugih ljudi sem prejela milost, da sem popolnoma zaupala v Božjo voljo. V mislih sem molila: Bog, želim si, da bi deklica preživela in da bi bila zdrava, ampak ti veš bolje kot jaz, kaj je za nas zares najbolje, kaj mi zares najbolj potrebujemo. Zaupanje v Božjo voljo in stalna osebna molitev ter molitev duhovne spremljevalke skozi preostali del nosečnosti mi je dalo moč, da sem ostala vedra in polna upanja. Občasno so me premagale tudi solze, a tega je bilo vedno manj in na splošno sem v sebi čutila vedno večji mir. Deklica je preživela kritično obdobje. Nato so preiskave pokazale zastoje rasti posameznih delov telesa in zdravniki so podali sum duševne in telesne prizadetosti otroka. V 7. mesecu nosečnosti so mi svetovali umetno prekinitev nosečnosti. Zdravnici sem povedala, da jo razumem, ampak da tega ne bom naredila. Bila je zelo jezna in je medicinski sestri rekla, naj zapišejo v izvid, da sem prekinitev sama odklonila. Za to zdravnico sem začela moliti in prav ona me je spremljala vse do poroda. Molitev mi je pomagala, da sem bila do nje resnično dobra. Občutila sem njeno nemoč in stisko. Kljub njeni jezni reakciji sem jo s pomočjo molitve vzljubila.

Skozi številne preglede sem srečevala različne zdravnike. Z močjo molitve sem vse prenašala z dobro voljo in prijaznostjo. Tako sem bila povsem sproščena, ne glede na to, ali je v sobi, kjer so me pregledovali, vladal strah ali negotovost. Tako je tudi zdravnica, ki me je spremljala, do mene postajala vedno bolj dobra. Občutila sem, da se iskreno trudi, da bi deklico srečno donosila, čeprav mi je pred tem svetovala umetno prekinitev nosečnosti. Ko se je bližal porod, sem ji rekla, da me je strah. To je sprejela v spoštljivi tihoti. Čutila sem, da me razume. Povedala sem ji tudi, da molim za otroka. Na to je pripomnila, da če bi sama znala moliti, bi tudi ona kaj zmolila za naju. Na dan poroda je bila dežurna. Ko sem srečno rodila, so zdravnico obvestili, da se je deklica rodila živa in zdrava, in še danes, ko je za menoj še en srečen porod, je tako.

Moje osebno spoznanje, ki sem ga v veri prejela, je, da je vsak človek vreden življenja. Z možem sva se odločila sprejeti to deklico ne glede na to, kako zelo prizadeta bi bila. Po tej preizkušnji lahko rečem, da otrok v maminem telesu čuti, ali ga mama podpira in sprejema. Oba z možem sva neskončno hvaležna za to, da sva zmogla v veri zaupati in vzdržati vse pritiske in da sva kljub vsem strašnim napovedim rodila zdravo deklico.

M. & V. V.