Sva povsem običajen zakonski par, Barbara in Jože. Poročila sva se leta 2005 in naslednje leto z veseljem ugotovila, da pričakujeva novega člana družine. Toda veselje je minilo v 8. tednu nosečnosti. Imela sem spontani splav. Ostala sva brez otroka. Najina žalost je bila nepopisna.

Kljub prvi izgubi sva bila odločena, da bova dala priložnost še kakšnemu otroku. In v letu 2007 naju je res razveselil pozitiven nosečnostni test. Do 17. tedna je nosečnost potekala lepo. Potem pa je ginekologinja opazila manjše odstopanje od standardov v otrokovi glavi. Dobila sva napotnico za pregled v Ginekološki kliniki za perinatologijo v Ljubljani. Tam pa sva doživela šok. Diagnoza: alobarna holoprozencefalija. Diagnoza pomeni, da ima otrok  v glavi vodo, možgani se ne razvijejo. Zaradi vode postaja glava vedno večja. Otrok po vsej verjetnosti umre že pred rojstvom, po njem pa zagotovo. Najboljša rešitev po mnenju zdravnikov je bil splav. Z možem sva, brez posebnega razmisleka, skoraj nagonsko in skoraj hkrati rekla NE. Otroka ne bova odpravila na tako grd in krut način. Otroka hočeva roditi, pa tudi če potem umre. Jaz sem zelo nezaupljiva do diagnoz, ki vsebujejo besede najbrž ali lahko se zgodi. Rekla sem si, da hočem videti, ali se bo otrok rodil s to boleznijo in ali zares ne bo mogel živeti. Zdravniki so naju začudeno gledali in naju prepričevali, da je najboljša rešitev, da otroku dajo »zdravilo in se bo lepo rodil«. Splavu sva odločno nasprotovala. Ker zdravniki tega niso razumeli, so naju vprašali, če najina odločitev izhaja iz verskih razlogov. Dejala sva, da najina odločitev izhaja in čisto človeških razlogov. Sledilo je gensko posvetovanje, kjer nisva izvedela nič posebnega, zato sva odšla domov. Ko sem naslednjič obiskala svojo ginekologinjo, je tudi ona bila v šoku, ker ni pričakovala takšne diagnoze. Z vsem spoštovanjem je sprejela najino odločitev, da otroka obdrživa. Otrok je bil zelo živahen, brcanje je bilo tako močno in pogosto, da sem bila prepričana, da je z njim vse v redu in da so se zdravniki verjetno zmotili. Tudi sama sem se počutila zelo dobro. Datum poroda se je približal. Ko sem bila že 10 dni čez rok, so me obdržali v porodnišnici. Povedali so mi, da lahko zaradi velikosti otrokove glave nastanejo pri porodu zapleti. V takšnih primerih, za lažji porod, zdravniki prebodejo otrokovo glavo, ker carski rez ni dovoljen. S tem se z možem nisva strinjala. Tu sem doživela tudi zelo bridko izkušnjo ponižanja s strani nekega zdravnika. Bilo je zelo boleče in nespoštljivo. Postavljal mi je tako očitajoča vprašanja, da ga je morala ustaviti medicinska sestra. Morala sem v drugo porodnišnico. Pred odhodom sta me obiskali moji sestri, ki sta mi vlili poguma za naprej. Ena od njiju pa mi je podarila stekleničko blagoslovljene vode. Bilo mi je nenavadno, ampak sem jo lepo sprejela.

V drugi porodnišnici so me lepo sprejeli. Imela sem le eno skrb: roditi po naravni poti in globoko željo, da bi objela svojega otroka! Dobila sem krasno zdravnico, ki je bila z mano zelo razumevajoča in spoštljiva. Ničesar mi ni bilo treba podpisati. Zdravnica se je zelo trudila z mano. Ker moj otrok ni bil normalno razvit, ni mogel sprožiti poroda. Tako so mi osemnajst dni po roku poroda umetno sprožili porod. Porod se mi ni zdel naporen. Po osmih urah se nama je rodila živa hči, ki je po APGAR-ju dosegla oceno 3. Glavo je imela kar veliko. Obseg je bil 41 cm. Kljub večji rani v presredku sem lahko rodila. To mi je veliko pomenilo. Zdravniki so z mano in otrokom delali zelo spoštljivo. Vljudno so nama svetovali, da otroka ne bi priklopili na aparate, ker nima nobenih možnosti za življenje. S tem sva se strinjala. Želela sva samo biti z njo in jo pestovati, dokler bo to mogoče. Ker sva vedela, da njeno življenje ne bo dolgo, jo je mož krstil. Spomnila sem se na blagoslovljeno vodo, ki mi jo je podarila sestra. Dala sva ji ime Valentina. Jaz sem bila zelo vesela in srečna. Kako lepo sem se počutila, ko sem držala v naročju svojo prvorojenko. Nepopisno lep občutek. Tako ponosna sem bila nase in na moža, da nama je uspelo. Da lahko otroka stisnem v naročje, pa čeprav vem, da so mu štete ure. Imela je tako lepo barvo kože. Na zunaj je bila čisto običajen otrok. Le oči so ostale zaprte. V takšnih primerih se tudi oči ne razvijejo. Ampak tisti trenutek je štelo samo to, da jo lahko držim v naročju, vonjam in gledam. Ničesar več nisem potrebovala. Za spomin sva naredila tudi fotografijo. Valentino sem lahko imela ves čas ob sebi. To me je zelo osrečevalo. Nisem se mogla nagledati svojega prvega otroka. Ves čas sem jo s težkim srcem opazovala, saj sem slišala, da se bori za zadnje ure življenja. Vso noč je imela rahle krče, ki so spominjali na dušenje. Zjutraj je Valentinino srce obstalo in končala je svoje zemeljsko poslanstvo. Bilo mi je zelo hudo, ampak hkrati zelo lepo, da sem lahko bila z njo, pa čeprav le eno noč. Ko so  v porodnišnici zabeležili čas njene smrti, sva se morala odločiti, kako naprej. Želela sva jo pokopati. Dovoljenje sva dobila. Vse smo urejali s pogrebno službo. Teden dni po porodu sva Valentino pokopala na domačem pokopališču. To mi je zelo pomagalo, da sem lahko njeno smrt lažje prebolela. Še danes, ko imava štiri zdrave, vesele in živahne otroke, ji pogosto prižgemo svečo. Zelo sem hvaležna vsem ljudem, ki so mi med nosečnostjo in tudi potem v času žalovanja stali ob strani in me podpirali s spodbudnimi besedami. Nikoli mi ni bilo žal, da sva se odločila za rojstvo in ne za splav. Če bi morala še enkrat skozi isto preizkušnjo, bi naredila enako.

Za osebni pogovor ali srečanje z Barbaro in Jožetom, nas kontaktirajte na 

080 50 03  ali na e-pošto: kontakt@zenskaodlocitev.si