Nosečnost se po spočetju odvija sama od sebe, otrok raste, trebuh raste, hormoni divjajo, nosečnica pa lahko vse skupaj le opazuje. Ta nemoč v kombinaciji s strahom prebuja obupno potrebo po tem, da bi spet dobila nadzor nad svojim telesom in življenjem. Splav je videti kot edino orodje, s katerim lahko to doseže – kot klik na vsemogočni gumb Undo (Razveljavi) v računalniških programih in spet bo vse tako, kot je bilo še pred nekaj dnevi.

Tehnično gledano bi lahko rekli, da splav poznamo in razumemo. Koliko pa se ukvarjamo z doživljanjem in čutenji, ki jih ženska doživlja po umetni prekinitvi nosečnosti? Ker je ozadje vsakega splava drugačno, ker je različno družinsko ozadje ter odnos ženske do nosečnosti in materinstva, so tudi psihološke posledice splava nekoliko različne.

Glede na raziskave okrog 60 odstotkov deklet po splavu doživlja močne občutke krivde do sebe ali do drugih, največkrat do partnerja ali staršev. Čutijo izgubo in praznino, pa tudi protislovni čutenji: obžalovanje in obenem olajšanje bremena, ki bi ga prinesla nosečnost. Pogosto je razumsko utemeljevanje – sama sebe prepričuje, da ni mogla storiti drugače. Za nosečnost ne čuti odgovornosti in svojo vlogo pasivizira, saj hrepeni po tem, da bi dobila oporo v partnerju ali starših, ki se po splavu čustveno umaknejo, kot da ni bilo nič. Ona pa ostane sama z bolečo čustveno vsebino, ki jo je naporno predelovati, a tudi težko potlačiti v podzavest in pozabiti.

Opisana čutenja se kasneje sicer pogosto preoblikujejo: občutka krivde in izgube otopita in zamenjajo ju druga čutenja, ki na videz niso več povezana s splavom. Najpogosteje gre za različna negativna čutenja proti sami sebi in zlasti svojemu telesu. Načet je občutek lastne vrednosti. Lahko se pojavijo: