»Vedno sem si želela samo 2 otroka, zdaj je bil na poti 3. Odločila sem se, da nosečnost prekinem. Na ginekološkem pregledu sem, zaradi odločitve, ob ultrazvoku gledala stran. Z napotnico in s sliko ultrazvoka v roki sem v solzah zapustila ordinacijo. Odšla sem v bližnji park in se po telefonu naročila za datum splava; datum sem dobila čez 2 dni. Uro pred tem, ko bi se morala odpraviti v bolnišnico, sta se v službi pred mojo pisarno sodelavki pogovarjali o tretji, ki se je vrnila s porodniškega dopusta. Pograbila sem napotnico in sliko ultrazvoka, se zaklenila na stranišče in se pošteno zjokala. Gledala sem sliko, po glavi se mi je podilo vse mogoče. Po nekaj minutah sem se odpravila nazaj v pisarno, gledala na uro; bil je čas za odhod ... jaz pa sem še vedno sedela na stolu. Ko je ura prestopila dogovorjen čas, ko bi morala na pregled in po navodila, sem se počutila tako lahkotno. Čutila sem, da sem se znebila velike uteži.
Ponovno sem s sliko v roki odšla na stranišče, poklicala partnerja in mu naznanila, da sem ostala v službi. Oba sva zajokala, partner pa je v šali rekel, da bomo potrebovali nov, večji avto.
A s tem zgodba, ki sem jo želela deliti z vami, še ni zaključena.
Po opravljenem pregledu nuhalne svetline je bil statističen izračun glede genetskih bolezni zelo slab, zato so mi svetovali nadaljnje diagnostične preiskave. Odločila sem se za biopsijo horionskih, ampak zaradi lege ploda tega pri meni ni bilo moč opraviti. Sledili so mučni tedni čakanja na drugo preiskavo, amniocentezo. Med čakanjem na amniocentezo sem krvavela, na srečo pa je bilo na pregledu vse v redu. Psihično sem bila sesuta, čeprav me je celotna družina poskušala bodriti po svojih najboljših močeh. Največjo moč so mi dali metuljčki, premiki v mojem trebuščku. A s tem sem se tudi prestrašila; preplavljale so me temne misli: če ima moj otrok res genetsko napako, bom opravila splav – v to sem bila prepričana – ampak, kako naj se na to pripravim zdaj, ko sem se začela z otrokom povezovati, ga čutiti ... Spraševala sem se, zakaj nisem tega opravila že prej in bi mi to zdaj bilo prihranjeno. Končno je nastopil datum pregleda, ki je potekal brez zapletov. Sledilo je čakanje na rezultate. Po 10 dneh sem dobila klic; sporočili so mi, da rezultati hitrega testa kažejo dobro. Nastopilo je olajšanje in veselje, čeprav sem se popolnoma sprostila šele 2 tedna kasneje, ko sem dobila v roke izvide razširjene preiskave. Takrat sem v svoji nosečnosti začela končno uživati; bila sem na polovici.
Zadnji mesec sem se začela aktivno pripravljati na porod in prihod novega člana; vse sem imela pripravljeno, saj nikoli ne veš, kdaj te preseneti. In ravno to se je zgodilo. Tri dni pred predvidenim datumom poroda, zvečer ko sem že malo zadremala, sem naenkrat začutila mokroto. Zbudila sem partnerja in mu rekla, da se je začelo. A na stranišču, ko sem prižgala luč, je sledil šok. Vse okrog mene je bilo krvavo. Partner je ostal miren, poklical je bližnjo nujno medicinsko pomoč. Z reševalnim vozilom so me nato odpeljali v porodnišnico. Ves ta čas pa nisem vedela, kako je z mojim otrokom, ali je sploh še živ, saj gibov nisem čutila. 15 minut, kolikor je trajala vožnja, se mi je zdelo peklensko dolgih. Ko smo prispeli, so me priklopili na CTG in opravili ultrazvok. Ko sem slišala bitje srčka, sem si oddahnila. Noge so se mi od šoka še vedno tresle. Zdravnik je naznanil, da bo potreben carski rez. Naše dete je bilo hitro zunaj in takoj zajokalo.
Potem je jokal in jokal, jaz pa sem ta čas, ko so me šivali, razmišljala samo o tem, naj me že hitro poštimajo, da dobim svoj? lumpast? zaklad v objem. Sedaj si brez njega ne predstavljam več naše družine. In kot rečejo vsi okrog nas, je že moralo biti tako, in da je z namenom prišel k nam.«

– Tara*

»Rada bi povedala svojo zgodbo o splavu, da bi s tem kateri koli drugi ženski omogočila, da se odloči po svojih občutkih in željah. Ko sem na testu zagledala "plusek", sem bila šokirana, saj je bila nosečnost nenačrtovana. Ob tem se je spremenilo vse. Ker sem stara 18 let, so mi po glavi rojile misli, kako bom naredila šolo, ali bom zmogla finančno … ampak od vsega začetka sem imela to malo bitjece najrajši. Začela sem razmišljati o imenu: za fantka sem izbrala Tai, za punčko Ela. Potem sem že začela načrtovati, kako bom vse zmogla. Vsi domači so seveda bili za to, da naredim splav, in niso želeli slišati mojih občutkov. Toda ko sem na ultrazvoku zagledala svojega malega sončka, sem takoj vedela, da splav odpade. Ko sem to povedala domačim, se s tem niso hoteli sprijazniti. Pustili so me na cedilu samo, nemočno. Zmanipulirali so tudi mojega fanta, ki je na začetku bil za to, da otroka obdrživa, ampak se je pod pritiski odločil, da reče, da ni pripravljen in da si tega ne želi. Pred mano so se spet zvrstili psihično naporni in negotovi dnevi. Zaradi pritiska vseh sem obupala in se odločila, da vseeno grem na splav, ker naenkrat nisem bila več prepričana vase. Tega torka nikoli ne bom pozabila. Prišla sem tja. Dali so mi prvo tabletko, ki bi jo morala vzeti takoj, ampak sem zavlačevala in jo vzela komaj naslednje jutro. Zaradi šoka nisem prav dojemala, kaj se dogaja. V četrtek sem bila sprejeta na oddelek za dokončanje postopka in zjutraj dobila dve tabletki ter kasneje ob 12. uri še eno. Najhujši občutek sem doživela ob 12:03, ko sem začutila, da je nekaj padlo ven. Grem na WC školjko in zagledam to malo nemočno bitje. V tistem trenutku sem obžalovala vse, podrl se mi je svet in želela sem si, da bi to samo sanjala. Šele kasneje sem se zavedela, da sem za vedno izgubila svojega otroka, ki sem ga vzljubila že ob prvem pozitivnem testu. Takoj mi je bilo žal, da nisem poslušala svojega srca in svojih občutkov. Zato sem vam, drage punce/ženske, s to zgodbo želela odpreti oči in vam toplo položiti na srce, da se odločajte same in po svojih občutkih. Ni vredno zaradi drugih narediti nečesa, kar obžaluješ – morda celo življenje. Bodite močne in se ne dajte! Uspe lahko vsaki, samo zaupati je treba vase. Ne dovolite drugim, da odločajo namesto vas, tako kot sem to storila jaz …«

– Amadeja*

»Na srečo je bil test danes negativen, vendar sem zelo vesela vašega odgovora, saj me je občutek vaše podpore opogumil, da sem se iskreno pogovorila s partnerjem o tej temi. Moram vam povedati, da sem bila zelo presenečena nad njegovim odzivom, saj razmišlja o nosečnosti pozitivno in si želi imeti otroka z mano. Mogoče še nisva čisto pripravljena, vendar čas bo prinesel svoje. Hvala vam za odgovor in podporo.«

– Sonja*

»Iskrena hvala za skrbno zapisano besedilo, ki sva ga prebrala oba s partnerjem, zaradi njega sva lažje dobro premislila vse skupaj. Naslednji dan sem šla na prvi ginekološki pregled in izvedela, da sem v šestem tednu nosečnosti. Na zaslonu sem lahko videla, kako bije otrokovo srce. Jaz osebno sem bila takoj pomirjena in sem vedela, da hočem obdržati otroka. «

– Rozi*

»Včeraj sem izgubila svojega otroka. Za vedno. Prosim, poslušajte sebe in svoje srce. Jaz tega nisem storila, ampak bi, če bi imela to možnost. Za umetno prekinitev nosečnosti sta me prisilila moja družina in moj bivši fant. O tem, da bi obdržala otroka, domači niso hoteli niti slišati, saj so sovražili mojega bivšega fanta. Gledali so nase in na to, kaj naj bi si mislili drugi. Prepovedali so mi tudi, da o tem obvestim sestrične in bratrance… Prijateljice so bile tu, naslednji dan jih ni bilo več. Storila sem vse, kar sem lahko, imela sem pogovore, hvala bogu, brez vas me verjetno ne bi bilo več. Z očetom se, odkar sem (bila) noseča, minimalno pogovarjava. Mami mi je v času splava nudila podporo in jo obljubljala tudi po njem. Danes, dan po splavu, nimam nikogar več. Vse obljube prijateljic in mami … kot da jih ni več. Ostala sem sama. Čisto sama. Prej sva bila dva. Sedaj sem tu samo jaz. Prosim, poslušajte sebe in svoje srce. Ne dovolite, da vas usmerjajo drugi, kot sem jaz.«

– Neli*

»Najlepša hvala za spodbudne besede in tolažbo, res sem vesela vsakega vašega sporočila. Napotnica je še vedno na moji mizi. Ravno danes sem se v bolnišnici pozanimala, kako to poteka; sploh se ni treba naročiti, kar prideš tja popoldan in vse opravijo brez kompliciranja. Tako preprosto je vse zvenelo, a je zame tako težko. Ko pogledam svoje otroke, si ne morem predstavljati, da bi ubila nekaj tako lepega. Tudi v zadnji nosečnosti je bilo precej strahu in celo panike, a se je nato vse izteklo brez večjih zapletov in sem tako v nosečnosti kot po rojstvu zelo uživala. V tem tednu bi se morala odločiti, pa nisem prepričana, ali bo šlo. Kar odlagam to zadevo … Hvala vam ponovno za vso pomoč. Če bom potrebovala pomoč psihoterapevta, vas bom prosila …«

– Katarina*

»Četudi vas ne poznam in vse poteka hitro, mi vaše besede zelo veliko pomenijo in so mi vsekakor pomagale pri odločitvi; kot piše vaš "moto" na strani, sem poslušala svoje srce in se odločila, da otroka obdržim. Mislim, da bi nasprotna odločitev prinesla preveč razdejanja v meni sami, kar nikakor ni dobro. Ko sem vam začela pisati, sem imela že napotnico za Klinični oddelek na ginekologiji, kjer bi morala najprej pred komisijo, ki bi sploh odločila, ali bi bil splav upravičen, in potem sledi seveda poseg. Glede vsega sem torej bila obveščena in informirana in verjamem, da bi fizično zdržala, psihično pa … nisem človek, ki bi se lahko kar tako "odklopila" od vezi, ki jo čutim do bitja v sebi.«

– Sanja*

»Pozdravljeni, prejela sem vaš odgovor. Bil mi je v izredno pomoč, v sredo imam pregled pri ginekologinji. Partner mi je povedal, da mi stoji ob strani in me ima še zmeraj rad. Danes bova končno našla čas drug za drugega. Dala sem mu prebrati vaš prvi mail, da sam dobi predstavo o vsem. Hvala za nasvete in upam, da bova skupaj sklenila pametno odločitev.«

– Tatjana*

»Letos spomladi sem imela umetno prekinitev nosečnosti. Sem študentka in zaradi tega s partnerjem otroka nikakor ne bi mogla imeti. Problemi so se začeli pojavljati sedaj. Odtujila sem se od prijateljev, na splošno se ne počutim več dobro v svoji bližnji okolici. Naj omenim, da sem bila pred tem zelo družabna in sem imela rada svojo okolico, sedaj pa je ravno obratno. Že sama misel na izhod od doma mi povzroča nelagodje, anksioznost in paniko. Ne vem, o čem bi se pogovarjala z ljudmi, moti me njihova prisotnost. Tudi partnerju tega nisem omenila, saj menim, da me ne bo razumel, ker on to verjetno doživlja drugače. Počutim se osamljeno, imam občutek, da me nihče ne razume. Sama o tem ne želim razmišljati in skušam svoje misli preusmeriti drugam, a ne gre. Ne vem, kako se rešiti iz tega.«

– Lara*

»Pozdravljeni, prvi pregled je minil kar mirno. Noseča sem že 13 tednov. Splava ne bom šla delat. Partner je še vedno malo pretresen. Če po pravici povem, se že zelo veselim … Hvala za vaše nasvete, bili so mi v ogromno pomoč, da sem lahko prišla do odgovora, ki sem ga najverjetneje vedela že na začetku.«

– Milena*

»… S fantom sva skupaj že nekaj časa. Že pred nosečnostjo je bilo prisotno tako fizično kot tudi psihično nasilje, vendar se je kasneje nekoliko umirilo. Vmes sva se tudi razšla. Med nosečnostjo se je pojavila stara zgodba: pretepel me je, še zmeraj me žali, ponižuje … Verjamem le še v to, da me hoče prikleniti nase, imeti nadzor nad mano … Že dalj časa razmišljam, da to ni prava pot zame, še manj za otroka. Nekajkrat sem že bila pred tem, da ginekologinji rečem za splav, vendar nikoli nisem imela dovolj poguma. Prosim vas za nasvet; vem, da se ne morete odločiti namesto mene, vendar bi bila zelo hvaležna, če bi mi lahko posredovali nasvet, kako ukrepati v tej situaciji. Sama ne vidim drugega izhoda kot splav in odselitev od njega, da ne uničim življenja sebi in otroku. Hkrati pa me je tudi strah, kako bom preživela in začela na novo.«

– Suzana*

»… Splav je bil žal opravljen. Mislim, da sem se narobe odločila, od takrat sem namreč vsak dan v stiski, nimam več upanja, tudi za odnos s partnerjem ne. Krivim sebe, krivim njega. Bili ste mi v veliko oporo, a sem bila sama žal premalo močna … sedaj je prepozno. Sedaj sem še v večji stiski kot prej, saj ob vsem tem doživljam še grozen občutek krivde.«

– Marinka*

»Trenutno so moji dnevi precej zmedeni. Ne zavedam se še povsem, da sem noseča, tudi zato, ker še nisem imela pregleda. Oba z možem sva prebrala vaše sporočilo in se o vsem pogovorila. Odločila sva se za življenje in drugega otroka. Partner je bil na začetku nad novico negativno presenečen, ker ob vseh drugih odgovornostih ni pričakoval tudi tega. Je pa sedaj zelo vesel, da bomo postali večja družina.«

– Tina*

V MINUTKI PODELITE VAŠO IZKUŠNJO Z NAŠO SVETOVALNICO

Vaše povratne informacije so za nas izjemno dragocene in nam pomagajo, da še naprej izboljšujemo celostno podporo osebam, ki se znajdejo v stiski nenačrtovane nosečnosti. Vprašalnik je v celoti anonimen. Hvala za vaš čas.