Rada bi povedala svojo zgodbo o splavu, da bi lahko katerikoli drugi ženski omogočila, da se odločamo po svojih občutkih in željah. Ko sem na testu zagledala “plusek”, sem bila šokirana, saj je bila nosečnost nenačrtovana. Ob tem se je spremenilo vse. Ker sem stara 18 let, so mi po glavi rojile misli, kako bom naredila šolo, ali bom zmogla finančno …; ampak od vsega začetka sem imela to malo bitjece najrajši. Začela sem razmišljati o imenu: za fantka sem izbrala Tai, za punčko Ela. Potem sem že začela načrtovati, kako bom zmogla vse. Vsi domači so seveda bili za to, da se naredi splav, in niso želeli slišati mojih občutkov. Toda ko sem na ultrazvoku zagledala mojega malega sončka, sem takoj vedela, da splav odpade. Ko sem to povedala domačim, se niso hoteli sprijazniti. Pustili so me na cedilu samo, nemočno. Zmanipulirali so tudi mojega fanta, ki je na začetku bil za to, da otroka obdrživa, ampak se je zaradi pritiskov odločil, da reče, da ni pripravljen in da si tega ne želi. Pred mano so se spet pojavili psihično naporni in nesigurni dnevi. Zaradi pritiska vseh sem obupala in se odločila, da pa vseeno grem na splav, ker naenkrat nisem več bila sigurna v sebe. Tega torka nikoli ne bom pozabila. Prišla sem tja. Dali so mi prvo tabletko, ki bi jo morala vzeti takoj, ampak sem zavlačevala in jo vzela komaj naslednje jutro. Zaradi šoka nisem prav dojemala, kaj se dogaja. V četrtek sem bila sprejeta na oddelek za dokončanje procesa in zjutraj dobila 2 tabletki ter kasneje ob 12:00 še eno. Najhujši občutek sem doživela ob 12:03, ko sem začutila, da je nekaj padlo ven. Grem na WC školjko in zagledam to malo nemočno bitje. V tistem momentu sem obžalovala vse, podrl se mi je svet in želela sem si, da bi to samo sanjala. Šele kasneje sem se zavedela, da sem za vedno izgubila svojega otroka, ki sem ga vzljubila že ob prvem pozitivnem testu. Takoj mi je bilo žal, da nisem poslušala svojega srca in svojih občutkov. Zato, drage punce/ženske, s to zgodbo sem vam želela odpreti oči in vam toplo položiti na srce, da se odločajte samo za sebe in glede na svoje občutke. Ni vredno zaradi drugih narediti nekaj, kar obžaluješ – lahko celo življenje. Bodite močne in se ne dajte! Uspe lahko vsaki, samo zaupati je potrebno v sebe. Ne dovolite drugim, da odločajo namesto vas, tako kot sem to storila jaz …

Amadeja

”Na srečo je bil test danes negativen, vendar sem zelo vesela vašega odgovora, saj me je občutek vaše podpore opogumil, da sem se iskreno pogovorila s partnerjem o tej temi. Moram vam povedati, da sem bila zelo presenečena nad njegovim odzivom, saj razmišlja o nosečnosti pozitivno in si želi imeti otroka z mano. Mogoče še nisva čisto pripravljena, vendar čas bo prinesel svoje. Hvala vam za odgovor in podporo.”
Sonja

”Pozdravljeni, prvi pregled je minil kar mirno. Noseča sem že 13 tednov. Splava ne bom šla delat. Partner je še vedno malo pretresen. Če po pravici povem, se že zelo veselim… Hvala za vaše nasvete, bili so mi v ogromno pomoč, da sem lahko prišla do odgovora, ki sem ga najverjetneje vedela že na začetku.”
Milena

“Iskrena hvala vam za skrbno zapisano besedilo, ki sva ga prebrala oba s partnerjem in nama je dalo razlog da dobro premisliva stvari. Naslednji dan sem šla na prvi ginekološki pregled in izvedela, da sem v šestem tednu nosečnosti. Na zaslonu sem lahko videla kako bije otrokovo srce. Jaz osebno sem bila takoj pomirjena in vedela, da hočem obdržati otroka.”
Rozi

Včeraj sem izgubila mojega otroka. Zavedno. Prosim, poslušajte sebe in svoje srce. Jaz tega nisem storila, ampak bi, če bi imela to možnost. Za umetno prekinitev nosečnosti so me prisilili moja družina in moj bivši fant. O tem, da bi obdržala otroka niso hoteli niti slišati, saj so sovražili mojega bivšega fanta. Gledali so nase in na to, kaj bi si mislili drugi. Prepovedali so mi tudi, da o tem obvestim sestrične in bratrance… Prijateljice so bile tu, naslednji dan jih ni bilo več. Storila sem vse, kar sem lahko, imela sem pogovore, hvala bogu, brez vas me verjetno ne bi bilo več.

Z očetom se od kar sem (bila) noseča minimalno pogovarjava. Mami mi je potem v času splava nudila podporo in jo obljubljala tudi po tem. Danes, dan po splavu nimam nikogar več. Vse obljube od prijateljic in mami… kot da jih ni več. Ostala sem sama. Čisto sama. Prej sva bila dva. Sedaj sem tu samo jaz. Prosim, poslušajte sebe in svoje srce. Ne dovolite drugim, kot sem jaz.

Neli

“Letos spomladi sem imela umetno prekinitev nosečnosti. Sem študentka in zaradi tega s partnerjem otroka nikakor ne bi mogla imeti. Problemi so se začeli pojavljati sedaj. Odtujila sem se od prijateljev, na splošno se ne počutim več dobro v svoji bližnji okolici. Naj omenim, da sem bila pred tem zelo družabna in rada sem imela svojo okolico, a sedaj je ravno obratno. Že ob sami pomisli na izhod od doma mi povzroča nelagodje, anksioznost in postanem panična. Ne vem o čem bi se pogovarjala z ljudmi, moti me njihova prisotnost. Tudi partnerju tega nisem omenila, saj menim da me ne bo razumel, ker on to verjetno doživlja na drugačen način. Počutim se osamljeno, imam občutek da mi nihče ne razume. Sama o tem ne želim razmišljati in skušam svoje misli preusmeriti drugam, a ne gre. Ne vem kako se rešiti iz tega.”
Lara

“… S fantom sva skupaj že nekaj časa. Že pred nosečnostjo je bilo prisotno tako fizično kot tudi psihično nasilje, vendar se je kasneje nekoliko umirilo! Vmes sva se tudi razšla! Med nosečnostjo se je pojavila stara zgodba: pretepel me je, še zmeraj me žali, ponižuje … Verjamem le še v to, da me hoče prikleniti nase, imeti nadzor nad mano … Že dalj časa razmišljam, da to ni prava pot zame, še manj za otroka. Nekajkrat sem že bila pred tem, da ginekologinji rečem za splav, vendar nikoli nisem imela dovolj poguma. Prosim vas za nasvet; vem, da se ne morete odločiti namesto mene, vendar bi bila zelo hvaležna, če bi mi lahko posredovali nasvet, kako ukrepati v tej situaciji. Sama ne vidim drugega izhoda kot splav in odselitev od njega, da ne uničim življenja sebi in otroku. Hkrati pa me je tudi strah, kako bom preživela in začela na novo.”
Suzana