Žalovanje po umetnem splavu

Splav je za vsako žensko težka izkušnja in izguba. Gre za smrt njenega otroka. Pogosto se ženske poglabljajo v občutke krivde, s katerimi je zelo naporno živeti, ker je bila tukaj do neke mere vključena tudi njihova lastna volja. Dejanje je v nasprotju z materinskim nagonom, ki je položen v žensko naravo. Hormoni so poskrbeli, da so se že začeli razvijati zametki navezanosti med materjo in otrokom. Kljub težki racionalizaciji in zanikanju se odvija neko žalovanje, ki ga ženska ne sme izraziti niti sama sebi. Žalovanje je pristno, a okolica ga ne prizna, saj bodisi ne ve za splav ali pa ga odobrava in v njem niti ne vidi izgube.

Pravzaprav bi vsaki ženski – preden se odloči za tako težko in pomembno odločitev – pripadal varen in sočuten odnos, lahko tudi terapevtski pogovor o vseh vidikih in posledicah splava in poroda, kjer bi lahko začutila sebe in otroka, se umirila in brez pritiska strahu in nesprejetosti sprejela odločitev.

Zavedati se je treba, da je umetni splav čustveno zelo kompleksen in težek dogodek, ki potrebuje čustveni proces žalovanja in odpuščanja. Do tega je težko priti sam, brez varnega in sočutnega odnosa. Izkušen, sočuten terapevt lahko ženski, ki se bori s krivdo in obžalovanjem, pomaga začutiti in ovrednotiti globino njene izgube, da lahko zaključi nedokončan proces žalovanja. Samodestruktivni mladostnici lahko pomaga »splezati« iz zanikanja, omogoči razumeti njeno ambivalentnost in ji pomaga ponovno obuditi občutek lastne vrednosti. Ko bo ženska sprejela svojo žensko senzitivnost, ki ji v obdobju nezaključenega žalovanja zbuja tesnobo in težka čutenja, ter jo uporabila za dobro v svojem vsakdanjem življenju in v svojih vsakdanjih odnosih, bo lahko počasi tudi sama sebi odpustila in se ponovno imela rada.

Viri: Psihološke posledice prekinitve nosečnosti, dr. Mojca Ciglarič,

https://srcdljubljana.com/blog-srcd/119-psiholoske-posledice-prekinitve-nosecnosti.
Z dovoljenjem in strokovnim pregledom avtorice.

Objavljeno: julij 2024.

Posledice splava, čeprav je ta morda v trenutku odločitve videti kot idealna rešitev, so globoke in neizbežne. Ženske imajo pri odločitvi le malo časa in slabo oporo v partnerju ali starših, mladostnice staršem nosečnost zaradi strahu ali sramu tudi zamolčijo. Vendar kasneje, ko splav obžalujejo, ni poti nazaj, življenja se ne da obuditi, lahko ga le izžalujejo ter sebi in drugim dejanje odpustijo.

Žalovanje po umetnem splavu je pristno, a okolica ga ne prizna, saj bodisi ne ve za splav ali pa ga odobrava in v njem niti ne vidi izgube.

PREBERI ŠE TO

Na spletni strani uporabljamo piškotke,
da vam zagotovimo najboljšo možno uporabniško izkušnjo.
Strinjam seZapriNastavitve

X